V začetku tega tedna sem bil na Dunaju, jutri potujem v Stockholm, konec meseca v ZDA. Gostitelji pogosto predlagajo, naj v programe državnih obiskov vključimo tudi dogodke, ki bi Slovenijo čim bolj privlačno predstavili in jo približali tuji javnosti. Takšni dogodki so različni intervjuji, nastopi na konferencah in predavanja. Na Dunaju sem predaval v novinarskem klubu Concordia, na Švedskem bom predaval na znameniti Uppsali, v ZDA pa bom imel kar tri ministrsko-profesorske nastope: na bostonskem Harvardu, na washingtonskem Evropskem inštitutu in na univerzi v Georgetownu. V teh dneh se – tupatam tudi na grozo svojih sodelavcev, ki že težko sledijo številnim osnutkom in popravkom mojih tekstov – veliko ukvarjam z vprašanjem, kako je mogoče čim bolj izčrpno, učinkovito, zanimivo… predstaviti Slovenijo v različnih kulturnih okoljih. Avstrijci radi slišijo, da spadamo v srednjeevropski ali “habsburški” krog, in seveda razumejo, da je Slovenija dežela “na sončni strani Alp”. Pri svojem predstavljanju imamo še najmanj težav z Avstrijci in z Nemci, ki nas poznajo že dolgo.
Danes mi je telefoniral državni sekretar Golob in mi predlagal, naj na Švedskem ob kakšni priložnosti povem zgodbo o švedskem pesniku Karlu Snolskem (1841-1903), ki je bil prijatelj in sodobnik Aškerca, sicer pa slovenskega rodu. Njegovi protestantovski predniki naj bi bili pred avstrijsko protireformacijo iz Znojil zbežali na Švedsko. Nekoč naj bi bil Snolski ob potovanju skozi slovenske kraje svoji hčerki razlagal, da so tu njeni ljudje. Anekdote so odlično gradivo za prepoznavanje. Anekdote in slikovite opise si ljudje zapomnijo. Sicer sem si – za začetek predavanja – pripravil primerjavo slovenskih in švedskih velikosti. Slovenija je dvaindvajsetkrat manjša kot Švedska in ima štiri in polkrat manj prebivalcev. Domislil sem se tudi, da bi Švedi, če bi postavili Evropo pokonci, zdrsnili naravnost v Slovenijo.
Kaj naj o Sloveniji povem Američanom? Naj govorim o knežjem kamnu in o tem, kako je srednjeveška slovenska demokracija očarala in navdihnila Jeffersona? Vsekakor bom rekel, da je Slovenija približno tolikšna kot New Jersey, New Hampshire ali Massachusetts. Gotovo ne bom uporabil nerodnega turističnega slogana, da je Slovenija “green piece of Europe”, zelen kos Evrope. Kot da je Slovenija nekakšen ostanek, odrezek, grižljaj ali kaj podobnega. S tem nesrečnim geslom si v Ameriki gotovo nismo naredili nobene slave.
Morda bom rekel, da je Slovenija dežela bližin. Dejansko sta si v Sloveniji Sredozemlje in alpski svet bližje kot kje drugje. V dveh urah dosežeš več razlik, kot jih dosežeš v ZDA v dveh dneh. Slovenija ima odličen geografski, strateški položaj. To ni važno le za NATO in njegove članice, ki s Slovenijo pridobijo ozemeljsko povezavo. To je zanimivo tudi za popotnika. Iz Ljubljane bo v treh urah na Dunaju ali v Benetkah. Slovenija je (celo v primerjavi z državami EU) dežela visoke kakovosti življenja. Nudi urbanizirano, kulturno življenje, ki je le za streljaj oddaljeno od zelenih površin, gozdov, čistega zraka in bistrih voda… Slovenija predstavlja vrata jugovzhodne Evrope, šifrant za razumevanje balkanskih spornosti. V Sloveniji se stikajo romanska, germanska in slovanska kultura in v Sloveniji smo kljub vsej kulturni in tudi etnični pestrosti dosegli prijazno sožitje vseh ljudi. Slovenija je model kulturnega sožitja in gospodarskega uspeha; v principu je nedolžna in varna dežela. Če bi popravili nekaj neljubih značilnosti, bi bila Slovenija raj na zemlji.
Kadar obupujem nad pomanjkljivo prepoznavnostjo Slovenije, si včasih pravim, da je tako morda celo prav in da je naša sporna podoba hotena. Kot da ne bi želeli širiti članstva v izbranskem klubu.
Ko bo članica Evropske unije in NATO, bo Slovenija hočeš nočeš osvetljeni predmet zanimanja. Premisliti bomo morali, kam bomo usmerili sitne obiskovalce in kam bomo peljali na večerjo svoje nove prijatelje. Čimprej bo treba (i)zbrati primerne naslove in postaviti razumljive kažipote. V tem trenutku pa moramo še vedno pripovedovati, da smo.